Anton Mahnič se je rodil v vasi Kobdilj, župnija Štanjel, 14. septembra 1850 očetu Antonu in materi Jožefi, rojeni Jerič.
V matici štanjelske župnije poročajo, da je bil Anton prvi od devetih otrok Antona in Jožefe, rojene Jerič, Oče je bil doma v župniji Štjak, mati pa v Kobdilju, hči precej velikega kmeta. Ko se je poročila, ji je oče dal polovico posestva. Tudi danes še žive v Kobdilju sosedje: Mahniči na številki 10 in Jeriči na številki 11.
Res pa si je Mahnič tudi glede vprašanja nacionalne pripadnosti prizadeval posnemati apostola Pavla in postati »vsem vse«. Tako si lahko razlagamo, daje svoj priimek kmalu po prihodu na Krk začel pisati z mehkim Ć. Sicer pa v Sloveniji priimek Mahnič ni tako redek.
Oče mu je umrl leta 1891, mati pa ga je, škofa, še spremljala na Krk. Umrla je 1906 in je pokopana na pokopališču v Krku. Očeta v svojem pisanju skoraj ne omenja, čeprav mu je bilo ob njegovi smrti 41 let. Pač pa večkrat omenja mater. Prav ta pozorna ljubezen do ki večkrat udarja iz njegovega pisanja.
»Pobožnim in čistim staršem, v prvi vrsti materam, mora biti Cerkev hvaležna za duhovniške poklice. Zato Cerkev vabi svoje duhovnike, naj se z molitvijo, posebno pa pri maši, spominjajo svojih staršev. Tvoja slika, draga mati, mi je bila vedno pred očmi, ko sem hodil po svoji duhovniški poti, polni odgovornosti. «
O otroških letihje ostalo le malo poročil; nekatere značilnosti svojega otroštva je sam vpletel v svoje satirične spise. V njih se prikazuje kot nekoliko lahkovernega otroka brez izrazite ga smisla za praktične stvari.
Oktobra leta 1863 se je vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. To je bilo njegovo prvo srečanje s pisano besedo. Slovstveni in kulturni zgodovinarji kot glavni mejnik v njegovem delovanju omenjajo Dvanajst večerov, ki jih je objavljal v Slovencu leta 1884 ter jim še tisto in naslednje leto pripisal tri Dodatke. V resnici pa nosi njegov vstop v javnost veliko starejši datum: 1870. Takrat je namreč v svojem razredu preprečil, da bi poslali Stritarju zaupnico. Zaupnice so bile v drugi polovici prejšnjega stoletja eden od najbolj priljubljenih načinov javne podpore. V obdobju najhujših polemik jih je tudi Mahnič objavljal, navadno na platnicah Rimskega katolika. V gimnaziji sta bila sošolca z dr. Antonom Gregorčičern.
V sa leta sta bila tekmeca. Oba odličnjaka, ven dar je bil v razvrstitvi Gregorčič redno pred Mahničem. Poznejši goriški nadškof dr. Frančišek Borgija Sedej je bil na isti gimnaziji tri leta za njima. Leta 1871 je z odličnim uspehom maturiral in se še isto jesen vpisal na goriško bogoslovje. To je bilo takrat centralno bogoslovje za vse škofije v Primorju. V Mahničevih časih je štelo okrog 100 bogoslovcev, kasneje se je njihovo število precej zmanjšalo. Imel je nekaj imenitnih profesorjev, med njimi je gotovo najbolj znan Štefan Kocijančić.
Goriško obdobje
30. avgusta 1874 je bil že po tretjem letniku posvečen v duhovnika. Še eno leto je ostal v semenišču, da je končal četrti letnik in bil kot prezbiter hkrati prefekt. Poleti 1875 je končal bogoslovne študije in še isto jesen ga je nadškof imenoval za prefekta v malem semenišču v Gorici. Tako se je začelo njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno in izobraževalno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, vrsto javnih polemik in tudi nekatere posege v politično življenje. Hkrati je na dunajski univerzi pripravljal doktorat iz teologije. Leta 1880 je postal suplent bibličnih ved v goriškem bogoslovju, 11. maja naslednje leto pa je bil na Dunaju promoviran za doktorja teologije. Uspešno je branil dogmatično tezo o peklu.
Leto 1881 je tudi sicer v mnogočem prelomno. Skoraj hkratije postal redni profesor bibličnih ved v goriškem bogoslovju in v latinsko pisani reviji „Folium Periodicum“je izšel niz njegovih člankov s skupnim naslovom Paedagogica. In je bil urednik tudi. V tem času je posegel tudi v osrednji slovenski prostor in sicer s članki, ki jih je prinesel ljubljanski „Slovenec.” Leta 1887 je kot posebno knjigo objavil v Gorici Dvanajst večerov s tremi Dodatki.
Leta 1888 je začel izdajati Rimski katolik, list, ki naj »služi razodeti resnici«. Novi reviji je bil urednik, lastnik in glavni sodelavec. Če pomislimo, da je naslednje leto začasno prevzel še uredništvo Soče, pri tem pa ohranil vse druge službe, je skoraj težko verjeti, kako je vse zmogel.
Zdi se, daje zaradi tega najbolj trpelo njegovo vzgojno delo v semenišču. Najbržje tudi sam to videl in zaradi tega trpel. Po njegovem odhodu na Krk je dr. Josip Pavlica z enim samim stavkom označil njegov položaj v semenišču: »Imel je v zavodu velik križ z dijaki in profesorji.«
S Pavlico sta bila dobra prijatelja, čeprav sta se po značaju močno razlikovala. Srebrnič domneva, da je Mahnič videl rokopis pred objavo in da je z njim soglašal. To na neki način tudi potrjuje v svojih kasnejših spominih na semenišče. Zato ni čudno, če se je v želji, da nekoliko omeji svoje obveznosti, odločil za odhod iz semenišča. »Bilo mi je fizično in moralično nemogoče vse stanovske dolžnosti opravIjati, pa poleg tega urejevati in večinoma pisati še dva lista … Zapazil sem bil, da nekateri višjegimnazijski gojenci, Slovenci, ne sprejemajo nekaterih mojih naukov s tisto vernostjo kot nekdaj. Po mojih naukih so namreč desetere zapovedi božje, med temi posebno šesta, dane tudi pesnikom in leposlovcem, kakor so g. Stritar, Levstik, Jurčič, Gregorčič itd. V tem smislu sem pisal, v tem smislu sem vedno tudi govoril v malem semenišču. A prav to ni ugajalo nekaterim mladeničem. Zakaj ne? No kakor sem pozitivno zvedel-slišali so iz posvečenih duhovniških ust, da reči pretiravam, da sem pregoreč, da sem glede načel prenatančen itd…. Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slovenskih leposlovcev tudi v šoli – pri slovenskem pouku.«
Če vse skupaj presojamo z današnjimi očmi, lahko rečemo, da bi bilo najbolje, ko bi Mahnič zapustil semenišče vsaj takrat, ko je začel izdajati Rimskega katolika. Vzgoja v takšnem zavodu namreč zahteva celega človeka, ki živi za hišo in fante; razdeljenost ostane vedno razdeljenost. Pa še na nekaj druge ga velja opozoriti.
Rimski katolik je v slovenskem prostoru dvignil velike oblake prahu. Od vseh strani so deževale zaupnice in žolčni napadi, ki se niso ustavljali niti pred Mahničevim osebnim življenjem. Celo radikalnim krogom v avstrijskih političnih vrhovih se je zdela Mahničeva usmeritev pretirana. Poleg tega, pa jim nikakor ni bil po volji tako goreč branilec slovenstva in katolicizma v Gorici, ki bi jo Nemci radi imeli za močno postojanko nemštva.
Učinkovito so pritisnili na šolske oblasti in ravnateljstvo K. und K. Obergymnasium v Ljubljani je 3. februarja 1894 Mahniča obvestilo, daje svojim dijakom prepovedalo prejemati in brati Rimskega katolika. Sklep je odobrilo tudi višje šolsko nadzorništvo.
Psihologija mladostnika se pač nagiba k temu, da se v morebitnih polemikah, v katere so zapleteni predstojniki, opredeljuje proti njim. Če so se jim zaradi tega ali onega zamerili, se pri takne še privoščljivost. To zgovorno dokazuje dejstvo, da so srednješolci in študentje zunaj Gorice Mahniča sprejemali z veliko večjimi simpatijami v času, ko so se njegovi lastni gojenci obračali proti njemu. Sicer pa so njegovi sodobniki in gojenci objavili nekaj spominov na Mahničeva semeniška leta, v katerih mu ne morejo odrekati izredne naklonjenosti, dobrote in odprtih rok do dijakov.
Kakorkoli že, Mahnič je ostal v semenišču do leta 1895. Najprej je bil prefekt, ko pa je leta 1891 umrl tedanji ravnatelj dr. Josip Marušić, je postal ravnatelj zavoda. V teh zadnjih burnih letih se je javno mnenje med Slovenci razdelilo za in proti njemu.
Ljubljansko obdobje – Slovenski katoliški shod in Leonova družba
29. julija 1895 je Mahnič zapustil semenišče, v katerem je kot predstojnik preživel kar 20 let. Odhod iz semenišča je marsikaj spremenil. Pojavila se je težnja, da bi prenesli nekatere dejavnosti v Ljubljano, ki je počasi dobivala pomen slovenskega kulturnega in tudi političnega središča.
Omeniti velja dve večji manifestaciji, ki sta nekako sklenili in kronali njegovo delo med Slovenci: 1. slovenski katoliški shod v Ljubljani in 2. ustanovitev Leonove družbe.
Katoliški shod je bil najbolj organski sklep njegovega osemletnega prizadevanja v Rimskem katoliku. Naiavil ga je že leta 1889. Ko so ga nekateri njegovi somišljeniki pregovarjali, da je potrebna previdnost in več časa, jih je navduševal in pomagal na vse strani. Kongresu je sam zastavi1 smisel in cilj: poglavitna naloga kongresa je, da Slovencem slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje Kongres sicer ni potekal povsem po Mahničevih načrtih, kljub temu pa je utrl pot nekaterim cerkvenim organizacijam, ki so kasneje imele pomembno vlogo.
Mahnić je bil filozof, o tem ne more biti nobenega dvoma. Kršćanska filozofija, ki jo je oplemenitila razodeta resnica, mu je bila vedno višek naporov človeške misli. Trudil se je, da bi tudi mišljenju svojih sodobnikov vtisnil pečat kršćanstva. Krščanstva pa ni brez globokega razmišljanja, brez študija. Različni ideali tedanje dobe so ljudi odvraćali od študija: većkrat samo površinsko navduševanje za narod, samovšečno naslajanje nad enodnevnimi literarnimi in drugimi dosežki, liberalna in permisivna miselnost. Dijakom in študentom v semenišču, kasneje bralcem Rimskoga katolika, je Mahnič pogosto priporočal študij filozofije in jih sam uvajal vanj. Leonova družba, ki je 19. novembra pod njegovim predsedstvom doživela svoj ustanovni občni zbor, je bila krona tega njegovega prizadevanja. »Razpadlost moderne filozofije in znanosti z raznovrstnimi svetovnimi nazori, ki se drug z drugim križajo, je največ povzročil subjektivizem; treba je torej duhove nazaj privesti k edinosti in skupnosti objektivnega in obče priznanega znanja … To je filozofija, ki jo je Tomaž Akvinski v srednjem veku očistil raznih zmot in jo spopolnil. Ustanovitev Leonove družbe je bilo zadnje Mahničevo delo med Slovenci.
Dr. Anton Mahnič, škof
Tri dni kasneje, 22. novembra 1896, ga je cesar imenoval za krškega škofa. 3. decembra je papež potrdil imenovanje, 7. februarja 1897 je bil v goriški stolnici posvečen v škofa in 27. marca je bil na Krku ustoličen.
Imenovanje je bilo prvovrstno presenečenje. Po mnenju kroga poznavalcev bi moral postati škof na Krku dr. Fran Volarić, pokrajinski poslanec in kanonik stolnega kapitlja. Ker pa so Italijani in njim naklonjeni Hrvati na Krku (talijanaši) obtožili Volarića, da bi delal razlike med verniki ene in druge narodnosti, je njegovo imenovanje padlo v vodo. Kasneje je postal apostolski protonotar in generalni vikar škofa Mahniča. Italijani so novega škofa sprejeli z navdušenjem, saj je bila znana njegova vdanost Rimu. H kosilu, ki so ga priredili po ustoličenju, so zato poslali svoje glasbenike. Hrvatje pa so novega škofa gledali z nezaupanjem. Zakaj?
Na Krku in otoških škofijah se je bila v tistih letih ogorčena bitka za glagolsko bogoslužje. Krožile so govorice, da so Mahniča poslali na Krk, da bi enkrat za vselej ukinil te »razvade«. Najbrž so mu prav zaradi tega krški duhovniki ob posvečenju podarili glagolski misal. Če je kdo mislil, da bo Mahnič voljno orodje pri zatiranju glagolice, se je seveda temeljito zmotil. Novi škof se ni prenaglil. Pazljivo je preštudiral vse listine ustreznih kongregacij.
Tržaški namestnik baron Rinaldini je menda že pol leta po prevzemu škofije prišel na Krk, da bi se pri Mahniču zanimal, kako je z glagolico. Mahnič mu je odgovoril:»Ekscelenca, še vedno nisem uspel vsega preštudirati. Če bom ugotovil, da ima glagolica na Krku zakonito podlago, ne le, daje ne bom ukinil, temvečjo bom z vsemi silami podprl.«Rinaldinija po tistem ni več bilo na Krk. Da se je res potrudil, potzjuje izjava župniku Brencetu, h kateremu je Mahnič pogosto zahajal na počitnice k Svetemu Gregozju in kasneje v Presko. »Strašno sem moral študirati. N oben izpit ni bil zame tako hud, kakor to delo; vse sem moral sam iskati, vse dokumente sam najti in proučiti.“ Rezultat je bila sinoda leta 1901, ki je rešila vprašanje glagolice. Tudi ko bi ničesar ne objavila v sklepih, bi smer rešitve nakazala ustanovitev Staroslovanske akademije na Krku leto kasneje. Od 25 do 28. septembra je bila na Krku druga sinoda. Ta nič več ne omenja glagolice, kar pomeni, da je bilo vprašanje rešeno. V ta čas sovpada tudi ustanovitev škofijske tiskarne Kurykte, ki je pomenila materialno osnovo za obsežno publicistično in izdajateljsko dejavnost krškega škofa Mahniča in njegovih sodelavcev. Tako je nadaljeval izdajanje uradnega škofijskega glasila Acta Curiae Veglensis. Najprej jih je tiskal na Sušaku, kasneje v Kurykti. Že v letu sinode začenja izhajati SS. Eucharistia, ki ima od leta 1912 dalje naslov Svećenička zajednica. Leta 1903 izide prva številka Hrvatske straže. 1905 začne izhajati Luč, glasilo katoliške mladine, kmalu tudi Pučki prijatelj ecc. Skoraj hkrati s to obsežno publicistično dejavnostjo – treba je poudariti, da je bil pri nekaterih listih Mahnič glavni sodelavec; nepodpisane članke je mogoče identificirati po slovenski skladnji – sovpadajo tudi nekatere druge pobude.
Oče katoliškega gibanja
12. maja 1903 je na Dunaju ustanovni občni zbor hrvaškega akademskega društva Hrvatska. Že naslednje leto pa se začne njegova brezkompromisna borba za hrvaščino kot učni jezik vsaj pri pouku verouka v osnovnih šolah. Sprožilje tudi akcijo za gospodarski in socialni dvig otokov in Istre. Zelo si je želel, da bi Slovenci in Hrvati sodelovali na kulturnem, cerkvenem in tudi političnem področju. Za leto 1906 je organiziral prvi počitniški sestanek slovenskih in hrvaških študentov na Trsatu. Bilo je to v začetku avgusta. Še pred koncem istega meseca ga najdemo v Ljubljani, kjer so se zbrali hrvaški in slovenski maturanti. Vse večji pomen dobivajo tudi študentje v Zagrebu, zato poleg dunajske Hrvatske organizira združenje študentov v Zagrebu pod imenom Domagoj. Hrvaško-slovensko sodelovanje se mu zdi sila važno, zato kljub grozečim oblakom prve svetovne vojne od 23. do 27. avgusta 1913 organizira v Ljubljani hrvaško-slovenski katoliški shod.
Takrat je že slutil za obzorjem krvavo zarjo prve svetovne vojne. Nekaj mesecev pred izbruhom je pisal: »Slep je, kdor ne vidi, da se v bližnji prihodnosti pripravljajo veliki dogodki. Socialne razmere in mednarodni odnosi so vse bolj zapleteni, vse bolj neznosni. V sak dan vstajajo nova vprašanja, modreci in diplomati pa so vedno manj sposobni, da bi jih rešili. Nasprotno. Ko rešujejo stara vprašanja, ustvazjajo nova. Zdi se, da ni druge rešitve, kakor da gordijski vozel preseka meč.
Tudi iz grozot, ki so mu vstajale pred očmi, je skušal zase in za svoje vernike dobiti kakšno duhovno korist. »Koga ne bi pretresli taki dogodki? Kakor bi Bog držal duhovne vaje vsemu svetu. Smrt, sodba, večnost, to so resnice, ki so žive v vsakem človeku tu di brez misijonskih pridig.« V posebni poslanici prosi duhovnike, naj vztrajajo pri čredi, naj se žrtvujejo zanjo. Izdajateljsko delo je med vojno omejille na škofijski list in Svećeničko zajednico. Oba sta izhajala v skrčenem obsegu. Ni bilo niti sredstev niti sodelavcev. Večina izobražencev je bila na frontah, mobilizirali so tudi že študente in dijake. Osebna svoboda, zlasti svoboda gibanja, je bila omejena. Tudi škof je zelo težko potoval zunaj ožjega področja mesta Krka. Najbolj pereč problem je predstavljala lakota. Zemlja že sama po sebi ni pretirano rodovitna, poleg tega pa je ženske in otroci seveda niso mogli prav obdelati. Mahnič je za potrebne zelo skrbel. Čeprav je sam trpel pomanjkanje, je pomagal lačnim. Zaradi bližine soške fronte so izselili cele družine iz vasi, ki jih je dobro poznal. Nikomur ni odrekel pomoći. Hkrati pa je ostro napadal vsako krivico, ki jo je povzročila vojska. Javno je nasprotoval vsem rekvizicijam hrane, ki so bile za vojni čas nekaj povsern običaj nega. V zagrebških Novinah so izhajali njegovi načelni članki 31. decembra 1918 pošlje mirovni konferenci v Pariz posebno poslanico, v kateri protestira proti nasilju, ki ga izvaja italijanska okupacijska oblast na otokih. S koncem vojne namreč še ni bilo konec težav. Oktobra 1918 je italijanska vojska zasedla Krk in vzpostavila vojaško zasedbeno oblast. Redna vojska se je do škofa obnašala korektno, velika nadloga pa so bili italijanski in poitalijančeni prebivalci Krka in arditi. Škof je moral prestati veliko žalitev in ponižanj. Čeprav star in onemogel, ni kloniI. Njegova spomenica mirovni konferenci je seveda naletela na gluha ušesa, zato je 3. januarja 1919 poslal odločen protest viceadmiralu Cagniju, komandantu otoka Krka. Italijanske oblasti so se namreč začele vmešavati tudi v popolnoma notranje cerkvene zadeve, celo v prestavitve župnikov. Mahnič se je temu odločno uprl. Napori pa so ga zdelovali, sai se je bližal sedemdesetim. Kazali so se tudi znaki bolezni, ki jih niti škof s svojo trmo ni mogel zakriti. Poprosil je za potno dovoljenje, da bi se lahko šel zdravit v Zagreb.
V izgnanstvu
Italijanske oblasti mu dolgo niso hotele ustreči, končno pa so mu celo ponudile torpedovko, ki naj bi ga prepeljala do Senja, od tam pa bi potoval proti Zagrebu. Mahnič nekako ni zaupal obljubam, zato je prosil svojega zdravnika Stanjeka in fra Ignacija Radića, da sta ga spremljala. Radić pripoveduje o naslednjih dogodkih kot očividec. Torpedovka Espero se je zasidrala ob pomolu pod škofijskim domom. Ko je škof stopil na krov, so mu iz kazali običaj ne vojaške časti. Nekoliko čudno je bilo, da je bil na krovu tudi komandant mesta Turre in civilni komisar. Takoj so zahtevali, naj se škofov spremljevalec (Radić) in zdravnik izkrcata, ker da imajo na ladji svojega zdravnika. Škof ni pristal. Oficirji so se umaknili na posvet. Okrog sedmih je prišel kapitan pred škofa in z običaj no frazo prosil za dovoljenje, če smejo izpluti. Škof je vprašal, kam, in oba, kapitan in komandant mesta sta potrdila, da gredo v Senj. Dobro, je rekel škof in torpedovka je izplula. Ponudili so mu kapitanovo kabino. Čez nekaj časa je vstopil kapitan in sporočil, da je v tem trenutku dobil radijski ukaz od komandanta pomorskega področja viceadmirala Cagnija, da morajo odpluti v Ancono. Škofje samo suho izjavil, da protestira, nato paje umolkniI. Naslednje jutro so ga z vlakom odpeljali v Rim, Radić in Stanjek pa sta se z isto torpedovko vrnila na Krk ter nesla s seboj oguljen škofov kovček.
Mahnič je živel v izgnanstvu od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Stanoval je v pravi revščini v Frascatiju, v Eremo Camaldoli. Ljudje, ki so ga srečevali, so ga poznali kot škofa, ki neprestano moli. Kljub bolezni 12. septembra 1919 piše iz Rima sijajno spomenico, v kateri se zavzema za združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija iste ga leta je prišel v Zagreb, da bi poiskal zdravja v Varaždinskih Toplicah. Nekaj časaje še upal, 25. septembra paje že napisal oporoko slovenskemu in hrvaškemu dijaštvu, še prej pa izredno lepo pismo slovenskim in hrvaškim katoliškim dijakom, ki so se zbrali v Mariboru. Za zdravljenje v toplicah mu je zmanjkalo denarja. Hotel se je vrniti na Krk, da bi morebiti prodal nekaj vina in nadaljeval zdravljenje. Zagrebški nadškof Bauer pa ga je povabil v svojo hišo, kjer je 14. decembra 1920 umrl.
Pogreb v Zagrebu
Ker je Mahnič umrl daleč od svoje škofije, so skrb za poslednje slovo prevzela zagrebška katoliška društva. 18. decembra so njegovo telo prenesli v zagrebško stolnico, kjer je opravil slovesno mašo zadušnico zagrebški nadškof dr. Antun Bauer. Pogreba so se udeležili škofje: ljubljanski Jeglič, mariborski Karlin, križevski vladika Njaradi, sarajevski Šarić, djakovski Akšamović ter pomožna škofa Lang in Premuš.
Pogrebni nagovor je imel sarajevski nadškof Šarić. »Naj više što može na tom svijetu da izvrši jedan čovjek, izvršio je dr. Antun Mahnić,« je povedal med drugim. »On se sav dao i žrtvovao katoličkoj ideji. Sve svoje sposobnosti, sve svoje misli, svoje zdravlje, svoje živce, sve svoje vrijeme, svoje srce, sav svoj temperamenat, dao je u gradnju velebnog Hrama, u slavu Boga.« Z vsemi častmi so nato krsto z njegovimi zemeljskimi ostanki položili v grob na zagrebškom pokopališču Mirogoj.
Leta 1925 so se frančiškani tretjeredniki s Krka preselili v Zagreb in okrog cerkve sv. Frančiška Ksaverija pozidali samostan. Na Krku so bili tesno povezani z Mahničem in za izpolnitev večine njegovih pobud tudi najožji sodelavci, zato je razumljiva njihova želja, da bi ga imeli tudi po smrti med seboj. Za tisočletnico hrvatskega kraljestva so lepo obnovili cerkev sv. Frančiška Ksaverija, prizidali pa so ji tudi kapelico Brezmadežne in v tej kapelici so pripravili grob za škofa Mahniča. 3. novembra 1929 so v njegov spornin priredili dobro obiskano akademijo, popoldne iste ga dne so na Mirogoju izkopali Mahničevo krsto. Ob veliki udeležbi so krsto prenesli v novo grobnico. Ob tej priložnosti je njegov naslednik na Krku dr. Josip Srebrnić vodil slovesno zadušnico v staroslovanščini in obudil spomin na velikega verskega in narodnega buditelja. Na grobu v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija je nad grobom preprost napis: Dr. Antun Mahnić, biskup krčki, 1850-1920.
Dr. Drago Klemenčić
Njegovi zemeljski ostanki so bili leta 2002 iz Zagreba preneseni v krško katedralo.
V katedrali Marijinega vnebovzetja v Krku 14. decembra 2013. krški škof Valter Žúpan začel je postopek beatifikacije za božjega služabnika škofa Antona Mahniča. Slovesnosti se je udeležil tudi koprski škof Jurij Bizjak.